Cmurek

Podravska

Grad na izpostavljenem skalnem pomolu nad reko Muro in mostom čez Muro, na območju poznejše razpršene vasi Trate in v bližini mesta Cmurek (Mureck) v Republiki Avstriji poleg gradov Bled, Hompoš, Ptuj in Rajhenburg spada med pet najstarejših ohranjenih gradov na območju Republike Slovenije. Nastal je pred sredino 12. stoletja in najverjetneje ga je dal zgraditi visokosvobodni plemič Burkhard s Cmureka, ki je v ohranjenih srednjeveških listinah omenjen med letoma 1145 in 1773 kot nobilis homo Burchardus ali nobilis Purchardus de Môreke in podobno. Grad so zgradili kot središče velikega svobodnega oziroma alodialnega zemljiškega gospostva in kot glavno utrdbo ob reki Muri na meji z madžarskim kraljestvom. V srednjeveških dokumentih je prvič izrecno omenjen leta 1299 kot hous Můrek. Sprva je obsegal dvorišče z obrambnim obzidjem, visoki glavni stolp in dvonadstropno bivalno stavbo z romansko kapelo. Glavni vhod v grad in portal kapele so opremili s kakovostnimi kamnitimi reliefi, ki so se deloma ohranili.

Po Burkhardu, ki je na gradu živel z ženo Judito, sta imela grad v lasti njuna vplivna in premožna sorodnika Rajnbert I. Cmureški in Rajnbert II. Cmureški. V njunem obdobju so do leta 1240 grad razširili z dodatnim visokim stolpom in dodatno bivalno stavbo z viteško dvorano v drugem nadstropju.

Po izumrtju gospodov s Cmureka v moškem rodu leta 1240 je grad s poroko pripadel gospodom z gradu Kranichsberg blizu Gloggnitza v Spodnji Avstriji, ki so na Cmureku osnovali novo družinsko vejo Kranichsberških, ki se je imenovala »s Kranichsberga na Cmureku«. Kranichsberški so Cmurek obdržali do leta 1386. Do takrat je pod grajsko vzpetino, na drugem bregu reke Mure, nastala trška naselbina, ki je pripadala gradu in ki je v srednjeveških dokumentih omenjena od leta 1311. Trška naselbina je nastala ob župnijski cerkvi sv. Jerneja, ki so jo s podporo lastnikov gradu Cmurek zgradili v drugi polovici 12. stoletja. Kranichsberški so v gradu obnovili romansko grajsko kapelo in jo dali poslikati z gotskimi freskami. Kapela je bila takrat posvečena vsem svetim, njeno opremo pa je leta 1340 v Avignonu potrdil papež Benedikt XII.

Med letoma 1386 in 1401 je grad s pripadajočim velikim zemljiškim gospostvom in trgom Cmurek pripadal grofom Celjskim. Cmurek je bil najdražji izmed gradov, ki so jih grofje Celjski kupili. Domnevno so ga po nakupu prenovili in mu na dvorišču ob prvotni bivalni stavbi dodali stopniščni stolpič.

Leta 1401 je Herman II. grof Celjski grad skupaj s pripadajočo posestjo prodal Janezu II. Stubenbergu, s katerim je bil v sorodu. Rodovina gospodov in grofov Stubenberg je nato grad obdržala vse do leta 1931.

Septembra 1532 so grad in trg pod njim opustošile enote več kot 100.000 mož velike osmanske vojske, ki se je pod poveljstvom sultana Sulejmana I. Veličastnega mimo Gradca vračala izpred neosvojenega Dunaja. Najverjetneje sta bila takrat zaradi topovskega obstreljevanja zelo poškodovana oba visoka srednjeveška grajska stolpa. Grad so še v istem letu začeli obnavljati. Do okoli leta 1540 so obnovili in z novima gradnjama dopolnili obe srednjeveški stanovanjski stavbi, na najbolj izpostavljenih straneh pa so grad okrepili z močnim zunanjim obrambnim obzidjem in širokim obrambnim jarkom. Leta 1537 je dal Wolfgang XII. Stubenberg pod gradom kot nadomestilo za brod, ki je v pisnih virih omenjen od leta 1419, čez reko Muro na lastne stroške postaviti lesen most. S tem se je promet mimo gradu zelo povečal in Cmurek je takrat dobil dodaten pomen.

Po letu 1542 se je Wolfgang XII. Stubenberg odločil grad celovito prenoviti in povečati v renesančnih oblikah in je pri tem vključil severnoitalijanske oziroma lombardske renesančne stavbenike, t. i. komaske. Leta 1544 se je z gradbenim mojstrom Silvestrom iz Valtellina (Wältelein) pri jezeru Como dogovoril za obnovo glavnega grajskega stolpa in za izdelavo novega kamnitega glavnega grajskega portala. Prenova gradu se je v naslednjih letih – najverjetneje pod vodstvom mojstra Silvestra († po 1563) in morda v sodelovanju s kamnosekom Pietrom de Lanziom († po 1564) ter po načrtih arhitekta Zuanna (Hansa) dal Cora iz Ancone – zelo razmahnila in na osnovi enotnega koncepta prešla v celovito preobrazbo utrjenega srednjeveškega gradu v sodoben reprezentativen renesančni dvorec vplivnega visokega plemstva. Pri obnovitvenih delih je sodeloval tudi Hans Yndringer, kamnosek iz Brucka ob Muri. Zelo kakovostno in domiselno oblikovani posamezni stavbni členi napeljujejo na domnevo, da je posredno pri prenovi sodeloval tudi Domenico dell’Allio (okoli 1500/1515–1563), ki je bil v tistem obdobju najvplivnejši arhitekt in stavbenik na Štajerskem ter je usmerjal gradnje utrdb. Najprej so okoli leta 1547 zgradili nov zahodni grajski trakt z novo vhodno vežo in pri tem približno za polovico višine znižali prvotni grajski stolp. Drugi veliki grajski stolp so obnovili. Grad je takrat dobil tudi kakovostne poslikane renesančne lesene strope, od katerih sta se ohranila dva.

Leta 1556 je Wolfgang XII. Stubenberg umrl in celovito renesančno preobrazbo gradu je po letu 1559 nadaljeval njegov sin Wolfgang XIII. Stubenberg. Najverjetneje je dal na osnovi koncepta iz štiridesetih let 16. stoletja najprej na dvoriščni strani novega zahodnega renesančnega trakta zgraditi elegantne dvonadstropne arkadne hodnike in zidani stopnišči v dveh novih oglatih stopniščnih stolpičih v severozahodnem in jugozahodnem kotu notranjega grajskega dvorišča. Enako oblikovane dvonadstropne arkadne hodnike so nato zgradili še na severni in severovzhodni strani notranjega dvorišča ter z njimi povezali drugo srednjeveško bivalno stavbo in severovzhodni vezni trakt iz leta 1532. Domnevno je arkade začel graditi stavbni mojster Andrea Bertoletto iz Coma, ki je nato do leta 1592 za Jurija III. Stubenberga – sina Wolfganga XIII. in od leta 1587 gospodarja Cmureka – zgradil še arkade na vzhodni strani notranjega dvorišča. Gradnjo arkad notranjega dvorišča so dokončali okoli leta 1600, ko so jih postavili še na južni strani notranjega dvorišča, ob sočasno zgrajenem novem dvonadstropnem traktu z novo grajsko vinsko kletjo in kaščo. Do takrat so v pritličju vzhodnega trakta, v prostoru pod srednjeveško kapelo uredili posebno lutrovsko kapelo.

Jurij III. Stubenberg se je leta 1627 kot odločen protestant odločil za emigracijo v Regensburg in je prenovljeni grad, na katerega je bil sicer zelo navezan, prodal svojemu vplivnemu in premožnemu sorodniku Wolfgangu XVI. Stubenbergu. On je takoj po prevzemu lastništva poskrbel za nekatere prenovitvene posege, s katerimi je grad Cmurek postal še mogočnejša plemiška rezidenca, obenem pa se je povečala njegova obrambna sposobnost. Zunanje grajsko obzidje so takrat povišali ter dopolnili z manjšim poligonalnim obrambnim stolpičem in velikim kamnitim glavnim grajskim portalom, na katerega so vklesali inicialke W. H. V. S. (Wolfgang Herr von Stubenberg) in letnico 1628. Najverjetneje so južno veliko grajsko dvorano, ki je bila ena od treh približno enako velikih grajskih dvoran, takrat opremili z odličnim manierističnim poslikanim lesenim stropom, ki je od leta 1931 v gradu Gutenberg pri Weizu v Avstriji. Ob gradu so zgradili mogočno poslopje kašče z veliko obokano vinsko kletjo. Grad je imel v tistem obdobju poleg rezidenčnega in gospodarskega pomena še vedno tudi velik obrambni pomen. Osmanske čete so širše območje Cmureka ogrožale vse do bitke pri Monoštru leta 1664. Zato so novi grajski portal leta 1628 opremili z dvižnim mostom, ki je ostal v uporabi do 18. stoletja.

Rezidenčni blišč, ki ga je grad dobil v 16. stoletju in prvih dveh tretjinah 17. stoletja, je v poznejših obdobjih postopno bledel. Grad Cmurek je bil od takrat do 20. stoletja predvsem gospodarsko središče in zanj so skrbeli upravniki grofov Stubenbergov. Okoli leta 1700 so podrli večji del visokega glavnega grajskega stolpa in s tem grad prikrajšali za njegovo prepoznavno višinsko dominanto. V 18. stoletju so deloma prenovili notranje grajske prostore in nekatere opremili z novimi dekorativnimi stenskimi poslikavami in stropnimi štukaturami. Srednjeveško grajsko kapelo so nadzidali in jo preoblikovali v skladu z baročnimi usmeritvami, pri tem pa žal odstranili mogočni romanski portal z romanskimi figuralnimi reliefi, od katerih se je po naključju ohranil samo tisti s prizorom zmaja, ki požira oboroženega moža.

Okoli sredine 19. stoletja so od mostu čez Muro do gradu speljali novo položnejšo cesto in pred mostom zgradili dokaj veliko enonadstropno poslopje s poznoklasicističnim pročeljem ter v njem uredili grajsko gostišče, ki je prav tako kot grad pripadalo grofom Stubenbergom. Pol stoletja zatem so med letoma 1898 in 1900 pod gradom stari leseni most čez Muro nadomestili z novim železnim.

Med prvo svetovno vojno so bili v gradu avstro-ogrski vojaki in v grajskih sobanah je bilo po pričevanjih domačinov med letoma 1916 in 1918 okrevališče za vojake, ki so se vrnili s fronte. Po razpadu monarhije jeseni 1918 so 1. decembra Cmurek zasedle jugoslovanske čete in grad je bil od leta 1919 na ozemlju nove države Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), poznejše Kraljevine Jugoslavije, obenem pa ga je nova mejna črta odrezala od trške naselbine, s katero je bil od 13. stoletja neločljivo povezan. Leta 1931 je tedanji lastnik gradu Jožef Stubenberg grajsko poslopje izpraznil in najpomembnejšo umetnostno opremo – zlasti figuralno poslikani manieristični strop, dva lesena renesančna portala, kamniti renesančni portal iz druge polovice 16. stoletja z grbom rodovine Stubenberg, nekaj oljnih portretov članov rodovine Stubenberg, nekaj kosov pohištva, baročni kamniti kip sv. Janeza Nepomuka in domnevno tudi več lončenih peči – prepeljal čez mejo, na svoj grad Gutenberg pri Weizu v Avstriji, ki je v lasti Stubenbergov že od leta 1286. Grad sta leta 1931 kupila zakonca Anton in Matilda Mally ter ga preuredila v gostinsko-letoviški objekt s stanovanji, zdravniško ordinacijo in poslovnimi prostori.

V nedeljo 6. aprila 1941 so grad na začetku napada na kraljevino Jugoslavijo zasedli vojaki nacistične Nemčije. Grad je zatem ostal v lasti zakoncev Mally, v njem pa so bili prostori enote nemške tajne državne policije, imenovane Gestapo, nemške žandarmerije, novooblikovane občine Rosshof (Konjišče na Apaškem polju) in šole Hauptschule für Jungen in Obermureck – štirirazredne drugostopenjske osnovne šole za dečke v starosti od 10 do 14 let iz različnih krajev z internatom.

Po drugi svetovni vojni je nova jugoslovanska oblast grajsko stavbo in pripadajočo posest 5. februarja 1946 in 30. aprila 1948 zakoncema Mally zaplenila ter oboje razglasila za t. i. splošno ljudsko premoženje. Še pred tem so 13. januarja 1946 družino Mally deportirali v Avstrijo. Zatem so bili v gradu jugoslovanski vojaki, ki so stražili državno mejo, gostilna in več stanovanj. Oktobra 1949 so grad provizorično adaptirali ter v njem odprli Dom onemoglih Trate, v katerem je bilo nameščenih 130 do 150 ljudi. Oktobra 1956 so Dom onemoglih Trate, v katerem so bili tudi t. i. duševno prizadeti ljudje, spremenili v enoto Doma za duševno defektne Hrastovec. Ker so bili grajski prostori neprimerni za namestitev približno 130 oskrbovancev, so v letih 1959 in 1960 grajsko poslopje v skladu z novo namembnostjo temeljito preuredili. Adaptacijske načrte je v okviru Mestnega projektivnega biroja Ptuj izdelal višji gradbeni tehnik E. Toplak, pregledal in odobril pa jih je arhitekt in konservator Jaroslav Černigoj. V skladu s temi načrti so v obeh nadstropjih z okni zaprli renesančne dvoriščne arkade in izvedli vrsto drugih gradbenih posegov, ki pa historične zasnove gradu niso bistveno prizadeli. Pozneje so do okoli leta 2000 izpeljali še več adaptacij, od katerih je bila za spomeniško pričevalnost gradu najbolj uničujoča tista okoli leta 1970, ko so v veliki meri uničili barokizirano srednjeveško grajsko kapelo in na dvorišču zgradili visok dimnik centralne kurjave. Leta 2000 je v adaptiranem gradu prebivalo približno 160 ljudi.

Leta 2004 so zavod za duševno in živčno bolne na Tratah zaprli in stanovalce iz gradu preselili večinoma v manjše stanovanjske skupnosti. Grad Cmurek je postal prva in ostal doslej edina socialno-varstvena ustanova v Sloveniji, ki so jo zaprli z namenom dezinstitucionalizacije. Zatem je bil grad do leta 2013 v glavnem prazen in so ga deloma uporabljali kot skladišče Socialno varstvenega zavoda Hrastovec, ki je bilo zaradi opustitve rednega vzdrževanja vse bolj zanemarjeno. Leta 2013 je v njem na pobudo domačinov – prostovoljk in prostovoljcev – z obeh strani državne meje začel delovati Muzej norosti Trate, ki si kot neprofitna dediščinska skupnost in kot nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu na področju kulture v sodelovanju s prepoznavnimi strokovnjaki z različnih področij prizadeva za ohranitev pomembnega kulturnega spomenika v lasti Republike Slovenije, za oblikovanje novih pristopov k varstvu skupne naravne in kulturne dediščine, za tematiziranje različnih vidikov človeške norosti in za povezovanje ljudi na obeh bregovih reke Mure. Z ustanovitvijo in razvojem Muzeja norosti se je znova začelo redno vzdrževanje grajskega poslopja, grajski prostori so bili očiščeni in premišljeno napolnjeni z novimi vsebinami. Leta 2022 je bil celovito prenovljen grajski most, obenem pa so bile omogočene tudi poglobljene umetnostnozgodovinske raziskave grajskega poslopja in njegove zgodovine.

Namembnost


Med okoli 1140 in okoli 1172 izpostavljena strateška utrdba Svetega rimskega cesarstva na meji z madžarskim kraljestvom, obenem pa rezidenca visokosvobodnega plemiča Burkharda s Cmureka in njegove žene Judite ter središče velikega svobodnega zemljiškega gospostva.

Med okoli 1172 in 1240 utrjena rezidenca ministerialne plemiške rodovine gospodov Cmureških, središče velikega svobodnega zemljiškega gospostva in kolonizacijsko središče za območje naselbine Cmurek/Mureck in domnevno tudi Apaškega polja.

Med 1240 in 1386 utrjena rezidenca ministerialne plemiške rodovine gospodov s Kranichsberga na Cmureku in središče velikega svobodnega zemljiškega gospostva s pripadajočo trško naselbino.

Med 1386 in 1401 utrjeni grad, za katerega skrbijo upravniki grofov Celjskih, in središče velikega zemljiškega gospostva s pripadajočo trško naselbino.

Med 1401 in 1931 eden najpomembnejših gradov plemiške rodovine gospodov in grofov Stubenbergov, do leta 1664 tudi pomemba utrdba proti Osmanom, do leta 1668 ena najpomembnejših rezidenc Stubenbergov, do leta 1848 središče velikega zemljiškega gospostva s pripadajočo trško naselbino in mostom čez reko Muro (od leta 1537).

Med 1848 in 1931 središče veleposesti v lasti grofov Stubenberg s pripadajočo grajsko gostilno ob mostu čez reko Muro.

Med 1931 in 1941 velika stavba v lasti zakoncev Antona in Matilde Mally z gostinskim prostorom, letoviškimi sobami, lastniškim družinskim stanovanjem, najemniškimi stanovanji, najemniško zdravniško ordinacijo in najemniškimi poslovnimi prostori.

Med 1941 in 1945 velika stavba v lasti zakoncev Antona in Matilde Mally, okupirana s strani nacistične Nemčije po napadu na kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941, v uporabi za potrebe nemške tajne državne policije Gestapo, nemške žandarmerije, novooblikovane občine Rosshof (Konjišče na Apaškem polju) in šole Hauptschule für Jungen in Obermureck – štirirazredne drugostopenjske osnovne šole za dečke v starosti od 10 do 14 let z internatom.

Med 1946 in 1948 velika stavba, ki je od zaplembe Antonu Mallyu 5. 2. 1946 v korist Federativne ljudske republike Jugoslavije do polovice v lasti Federativne ljudske republike Jugoslavije, v drugi polovici pa do zaplembe 30. 4. 1948 v lasti Matilde Mally. Od takrat je v celoti v lasti Federativne ljudske republike Jugoslavije in ima status tako imenovanega Splošnega ljudskega premoženja. Do 13. 1. 1946 je v njej prebivališče družine Mally z gostiščem Matilde Mally, nato pa prostori za jugoslovanske vojake, ki so stražili državno mejo, gostilna in več stanovanj. Leta 1947 je grad v upravljanje prevzelo Ministrstvo za socialno skrbstvo Ljudske republike Slovenije.

Med 1949 in 1956 tako imenovani Dom onemoglih Trate, v katerem je nameščenih 130 do 150 ljudi in ki spada pod upravo Ministrstva za socialno skrbstvo Ljudske republike Slovenije.

Med 1956 in 2004 enota Zavoda za duševno in živčno bolne Hrastovec – Trate, sedanjega Socialno varstvenega zavoda Hrastovec oziroma sprva Doma za duševno defektne Hrastovec.

Med 2004 in 2013 izpraznjena stavba v lasti Republike Slovenije, ki ni več redno vzdrževana in ki deloma služi kot skladišče Socialno varstvenega zavoda Hrastovec.

Od 2013 Muzej norosti Trate v stavbi, ki je v lasti Republike Slovenije in ki jo nominalno upravlja Socialno varstveni zavod Hrastovec.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Zasebna rezidenca
  • Gostinski objekt
  • Socialno-varstveni zavod

Današnja namembnost

  • Muzej

Izpostavljeno


romanika, renesansa
stolp, grad, dvižni most, portal, most, slavnostna dvorana, grajska kapela, dvoriščne arkade, grajski jarek, višinski grad, relief, poslikan lesen strop

Grad na izpostavljenem skalnem pomolu nad reko Muro in mostom čez Muro, na območju poznejše razpršene vasi Trate in v bližini mesta Cmurek (Mureck) v Republiki Avstriji poleg gradov Bled, Hompoš, Ptuj in Rajhenburg spada med pet najstarejših ohranjenih gradov na območju Republike Slovenije. Nastal je pred sredino 12. stoletja in najverjetneje ga je dal zgraditi visokosvobodni plemič Burkhard s Cmureka, ki je v ohranjenih srednjeveških listinah omenjen med letoma 1145 in 1773 kot nobilis homo Burchardus ali nobilis Purchardus de Môreke in podobno. Grad so zgradili kot središče velikega svobodnega oziroma alodialnega zemljiškega gospostva in kot glavno utrdbo ob reki Muri na meji z madžarskim kraljestvom. V srednjeveških dokumentih je prvič izrecno omenjen leta 1299 kot hous Můrek. Sprva je obsegal dvorišče z obrambnim obzidjem, visoki glavni stolp in dvonadstropno bivalno stavbo z romansko kapelo. Glavni vhod v grad in portal kapele so opremili s kakovostnimi kamnitimi reliefi, ki so se deloma ohranili.

Po Burkhardu, ki je na gradu živel z ženo Judito, sta imela grad v lasti njuna vplivna in premožna sorodnika Rajnbert I. Cmureški in Rajnbert II. Cmureški. V njunem obdobju so do leta 1240 grad razširili z dodatnim visokim stolpom in dodatno bivalno stavbo z viteško dvorano v drugem nadstropju.

Po izumrtju gospodov s Cmureka v moškem rodu leta 1240 je grad s poroko pripadel gospodom z gradu Kranichsberg blizu Gloggnitza v Spodnji Avstriji, ki so na Cmureku osnovali novo družinsko vejo Kranichsberških, ki se je imenovala »s Kranichsberga na Cmureku«. Kranichsberški so Cmurek obdržali do leta 1386. Do takrat je pod grajsko vzpetino, na drugem bregu reke Mure, nastala trška naselbina, ki je pripadala gradu in ki je v srednjeveških dokumentih omenjena od leta 1311. Trška naselbina je nastala ob župnijski cerkvi sv. Jerneja, ki so jo s podporo lastnikov gradu Cmurek zgradili v drugi polovici 12. stoletja. Kranichsberški so v gradu obnovili romansko grajsko kapelo in jo dali poslikati z gotskimi freskami. Kapela je bila takrat posvečena vsem svetim, njeno opremo pa je leta 1340 v Avignonu potrdil papež Benedikt XII.

Med letoma 1386 in 1401 je grad s pripadajočim velikim zemljiškim gospostvom in trgom Cmurek pripadal grofom Celjskim. Cmurek je bil najdražji izmed gradov, ki so jih grofje Celjski kupili. Domnevno so ga po nakupu prenovili in mu na dvorišču ob prvotni bivalni stavbi dodali stopniščni stolpič.

Leta 1401 je Herman II. grof Celjski grad skupaj s pripadajočo posestjo prodal Janezu II. Stubenbergu, s katerim je bil v sorodu. Rodovina gospodov in grofov Stubenberg je nato grad obdržala vse do leta 1931.

Septembra 1532 so grad in trg pod njim opustošile enote več kot 100.000 mož velike osmanske vojske, ki se je pod poveljstvom sultana Sulejmana I. Veličastnega mimo Gradca vračala izpred neosvojenega Dunaja. Najverjetneje sta bila takrat zaradi topovskega obstreljevanja zelo poškodovana oba visoka srednjeveška grajska stolpa. Grad so še v istem letu začeli obnavljati. Do okoli leta 1540 so obnovili in z novima gradnjama dopolnili obe srednjeveški stanovanjski stavbi, na najbolj izpostavljenih straneh pa so grad okrepili z močnim zunanjim obrambnim obzidjem in širokim obrambnim jarkom. Leta 1537 je dal Wolfgang XII. Stubenberg pod gradom kot nadomestilo za brod, ki je v pisnih virih omenjen od leta 1419, čez reko Muro na lastne stroške postaviti lesen most. S tem se je promet mimo gradu zelo povečal in Cmurek je takrat dobil dodaten pomen.

Po letu 1542 se je Wolfgang XII. Stubenberg odločil grad celovito prenoviti in povečati v renesančnih oblikah in je pri tem vključil severnoitalijanske oziroma lombardske renesančne stavbenike, t. i. komaske. Leta 1544 se je z gradbenim mojstrom Silvestrom iz Valtellina (Wältelein) pri jezeru Como dogovoril za obnovo glavnega grajskega stolpa in za izdelavo novega kamnitega glavnega grajskega portala. Prenova gradu se je v naslednjih letih – najverjetneje pod vodstvom mojstra Silvestra († po 1563) in morda v sodelovanju s kamnosekom Pietrom de Lanziom († po 1564) ter po načrtih arhitekta Zuanna (Hansa) dal Cora iz Ancone – zelo razmahnila in na osnovi enotnega koncepta prešla v celovito preobrazbo utrjenega srednjeveškega gradu v sodoben reprezentativen renesančni dvorec vplivnega visokega plemstva. Pri obnovitvenih delih je sodeloval tudi Hans Yndringer, kamnosek iz Brucka ob Muri. Zelo kakovostno in domiselno oblikovani posamezni stavbni členi napeljujejo na domnevo, da je posredno pri prenovi sodeloval tudi Domenico dell’Allio (okoli 1500/1515–1563), ki je bil v tistem obdobju najvplivnejši arhitekt in stavbenik na Štajerskem ter je usmerjal gradnje utrdb. Najprej so okoli leta 1547 zgradili nov zahodni grajski trakt z novo vhodno vežo in pri tem približno za polovico višine znižali prvotni grajski stolp. Drugi veliki grajski stolp so obnovili. Grad je takrat dobil tudi kakovostne poslikane renesančne lesene strope, od katerih sta se ohranila dva.

Leta 1556 je Wolfgang XII. Stubenberg umrl in celovito renesančno preobrazbo gradu je po letu 1559 nadaljeval njegov sin Wolfgang XIII. Stubenberg. Najverjetneje je dal na osnovi koncepta iz štiridesetih let 16. stoletja najprej na dvoriščni strani novega zahodnega renesančnega trakta zgraditi elegantne dvonadstropne arkadne hodnike in zidani stopnišči v dveh novih oglatih stopniščnih stolpičih v severozahodnem in jugozahodnem kotu notranjega grajskega dvorišča. Enako oblikovane dvonadstropne arkadne hodnike so nato zgradili še na severni in severovzhodni strani notranjega dvorišča ter z njimi povezali drugo srednjeveško bivalno stavbo in severovzhodni vezni trakt iz leta 1532. Domnevno je arkade začel graditi stavbni mojster Andrea Bertoletto iz Coma, ki je nato do leta 1592 za Jurija III. Stubenberga – sina Wolfganga XIII. in od leta 1587 gospodarja Cmureka – zgradil še arkade na vzhodni strani notranjega dvorišča. Gradnjo arkad notranjega dvorišča so dokončali okoli leta 1600, ko so jih postavili še na južni strani notranjega dvorišča, ob sočasno zgrajenem novem dvonadstropnem traktu z novo grajsko vinsko kletjo in kaščo. Do takrat so v pritličju vzhodnega trakta, v prostoru pod srednjeveško kapelo uredili posebno lutrovsko kapelo.

Jurij III. Stubenberg se je leta 1627 kot odločen protestant odločil za emigracijo v Regensburg in je prenovljeni grad, na katerega je bil sicer zelo navezan, prodal svojemu vplivnemu in premožnemu sorodniku Wolfgangu XVI. Stubenbergu. On je takoj po prevzemu lastništva poskrbel za nekatere prenovitvene posege, s katerimi je grad Cmurek postal še mogočnejša plemiška rezidenca, obenem pa se je povečala njegova obrambna sposobnost. Zunanje grajsko obzidje so takrat povišali ter dopolnili z manjšim poligonalnim obrambnim stolpičem in velikim kamnitim glavnim grajskim portalom, na katerega so vklesali inicialke W. H. V. S. (Wolfgang Herr von Stubenberg) in letnico 1628. Najverjetneje so južno veliko grajsko dvorano, ki je bila ena od treh približno enako velikih grajskih dvoran, takrat opremili z odličnim manierističnim poslikanim lesenim stropom, ki je od leta 1931 v gradu Gutenberg pri Weizu v Avstriji. Ob gradu so zgradili mogočno poslopje kašče z veliko obokano vinsko kletjo. Grad je imel v tistem obdobju poleg rezidenčnega in gospodarskega pomena še vedno tudi velik obrambni pomen. Osmanske čete so širše območje Cmureka ogrožale vse do bitke pri Monoštru leta 1664. Zato so novi grajski portal leta 1628 opremili z dvižnim mostom, ki je ostal v uporabi do 18. stoletja.

Rezidenčni blišč, ki ga je grad dobil v 16. stoletju in prvih dveh tretjinah 17. stoletja, je v poznejših obdobjih postopno bledel. Grad Cmurek je bil od takrat do 20. stoletja predvsem gospodarsko središče in zanj so skrbeli upravniki grofov Stubenbergov. Okoli leta 1700 so podrli večji del visokega glavnega grajskega stolpa in s tem grad prikrajšali za njegovo prepoznavno višinsko dominanto. V 18. stoletju so deloma prenovili notranje grajske prostore in nekatere opremili z novimi dekorativnimi stenskimi poslikavami in stropnimi štukaturami. Srednjeveško grajsko kapelo so nadzidali in jo preoblikovali v skladu z baročnimi usmeritvami, pri tem pa žal odstranili mogočni romanski portal z romanskimi figuralnimi reliefi, od katerih se je po naključju ohranil samo tisti s prizorom zmaja, ki požira oboroženega moža.

Okoli sredine 19. stoletja so od mostu čez Muro do gradu speljali novo položnejšo cesto in pred mostom zgradili dokaj veliko enonadstropno poslopje s poznoklasicističnim pročeljem ter v njem uredili grajsko gostišče, ki je prav tako kot grad pripadalo grofom Stubenbergom. Pol stoletja zatem so med letoma 1898 in 1900 pod gradom stari leseni most čez Muro nadomestili z novim železnim.

Med prvo svetovno vojno so bili v gradu avstro-ogrski vojaki in v grajskih sobanah je bilo po pričevanjih domačinov med letoma 1916 in 1918 okrevališče za vojake, ki so se vrnili s fronte. Po razpadu monarhije jeseni 1918 so 1. decembra Cmurek zasedle jugoslovanske čete in grad je bil od leta 1919 na ozemlju nove države Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), poznejše Kraljevine Jugoslavije, obenem pa ga je nova mejna črta odrezala od trške naselbine, s katero je bil od 13. stoletja neločljivo povezan. Leta 1931 je tedanji lastnik gradu Jožef Stubenberg grajsko poslopje izpraznil in najpomembnejšo umetnostno opremo – zlasti figuralno poslikani manieristični strop, dva lesena renesančna portala, kamniti renesančni portal iz druge polovice 16. stoletja z grbom rodovine Stubenberg, nekaj oljnih portretov članov rodovine Stubenberg, nekaj kosov pohištva, baročni kamniti kip sv. Janeza Nepomuka in domnevno tudi več lončenih peči – prepeljal čez mejo, na svoj grad Gutenberg pri Weizu v Avstriji, ki je v lasti Stubenbergov že od leta 1286. Grad sta leta 1931 kupila zakonca Anton in Matilda Mally ter ga preuredila v gostinsko-letoviški objekt s stanovanji, zdravniško ordinacijo in poslovnimi prostori.

V nedeljo 6. aprila 1941 so grad na začetku napada na kraljevino Jugoslavijo zasedli vojaki nacistične Nemčije. Grad je zatem ostal v lasti zakoncev Mally, v njem pa so bili prostori enote nemške tajne državne policije, imenovane Gestapo, nemške žandarmerije, novooblikovane občine Rosshof (Konjišče na Apaškem polju) in šole Hauptschule für Jungen in Obermureck – štirirazredne drugostopenjske osnovne šole za dečke v starosti od 10 do 14 let iz različnih krajev z internatom.

Po drugi svetovni vojni je nova jugoslovanska oblast grajsko stavbo in pripadajočo posest 5. februarja 1946 in 30. aprila 1948 zakoncema Mally zaplenila ter oboje razglasila za t. i. splošno ljudsko premoženje. Še pred tem so 13. januarja 1946 družino Mally deportirali v Avstrijo. Zatem so bili v gradu jugoslovanski vojaki, ki so stražili državno mejo, gostilna in več stanovanj. Oktobra 1949 so grad provizorično adaptirali ter v njem odprli Dom onemoglih Trate, v katerem je bilo nameščenih 130 do 150 ljudi. Oktobra 1956 so Dom onemoglih Trate, v katerem so bili tudi t. i. duševno prizadeti ljudje, spremenili v enoto Doma za duševno defektne Hrastovec. Ker so bili grajski prostori neprimerni za namestitev približno 130 oskrbovancev, so v letih 1959 in 1960 grajsko poslopje v skladu z novo namembnostjo temeljito preuredili. Adaptacijske načrte je v okviru Mestnega projektivnega biroja Ptuj izdelal višji gradbeni tehnik E. Toplak, pregledal in odobril pa jih je arhitekt in konservator Jaroslav Černigoj. V skladu s temi načrti so v obeh nadstropjih z okni zaprli renesančne dvoriščne arkade in izvedli vrsto drugih gradbenih posegov, ki pa historične zasnove gradu niso bistveno prizadeli. Pozneje so do okoli leta 2000 izpeljali še več adaptacij, od katerih je bila za spomeniško pričevalnost gradu najbolj uničujoča tista okoli leta 1970, ko so v veliki meri uničili barokizirano srednjeveško grajsko kapelo in na dvorišču zgradili visok dimnik centralne kurjave. Leta 2000 je v adaptiranem gradu prebivalo približno 160 ljudi.

Leta 2004 so zavod za duševno in živčno bolne na Tratah zaprli in stanovalce iz gradu preselili večinoma v manjše stanovanjske skupnosti. Grad Cmurek je postal prva in ostal doslej edina socialno-varstvena ustanova v Sloveniji, ki so jo zaprli z namenom dezinstitucionalizacije. Zatem je bil grad do leta 2013 v glavnem prazen in so ga deloma uporabljali kot skladišče Socialno varstvenega zavoda Hrastovec, ki je bilo zaradi opustitve rednega vzdrževanja vse bolj zanemarjeno. Leta 2013 je v njem na pobudo domačinov – prostovoljk in prostovoljcev – z obeh strani državne meje začel delovati Muzej norosti Trate, ki si kot neprofitna dediščinska skupnost in kot nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu na področju kulture v sodelovanju s prepoznavnimi strokovnjaki z različnih področij prizadeva za ohranitev pomembnega kulturnega spomenika v lasti Republike Slovenije, za oblikovanje novih pristopov k varstvu skupne naravne in kulturne dediščine, za tematiziranje različnih vidikov človeške norosti in za povezovanje ljudi na obeh bregovih reke Mure. Z ustanovitvijo in razvojem Muzeja norosti se je znova začelo redno vzdrževanje grajskega poslopja, grajski prostori so bili očiščeni in premišljeno napolnjeni z novimi vsebinami. Leta 2022 je bil celovito prenovljen grajski most, obenem pa so bile omogočene tudi poglobljene umetnostnozgodovinske raziskave grajskega poslopja in njegove zgodovine.

Namembnost

Med okoli 1140 in okoli 1172 izpostavljena strateška utrdba Svetega rimskega cesarstva na meji z madžarskim kraljestvom, obenem pa rezidenca visokosvobodnega plemiča Burkharda s Cmureka in njegove žene Judite ter središče velikega svobodnega zemljiškega gospostva.

Med okoli 1172 in 1240 utrjena rezidenca ministerialne plemiške rodovine gospodov Cmureških, središče velikega svobodnega zemljiškega gospostva in kolonizacijsko središče za območje naselbine Cmurek/Mureck in domnevno tudi Apaškega polja.

Med 1240 in 1386 utrjena rezidenca ministerialne plemiške rodovine gospodov s Kranichsberga na Cmureku in središče velikega svobodnega zemljiškega gospostva s pripadajočo trško naselbino.

Med 1386 in 1401 utrjeni grad, za katerega skrbijo upravniki grofov Celjskih, in središče velikega zemljiškega gospostva s pripadajočo trško naselbino.

Med 1401 in 1931 eden najpomembnejših gradov plemiške rodovine gospodov in grofov Stubenbergov, do leta 1664 tudi pomemba utrdba proti Osmanom, do leta 1668 ena najpomembnejših rezidenc Stubenbergov, do leta 1848 središče velikega zemljiškega gospostva s pripadajočo trško naselbino in mostom čez reko Muro (od leta 1537).

Med 1848 in 1931 središče veleposesti v lasti grofov Stubenberg s pripadajočo grajsko gostilno ob mostu čez reko Muro.

Med 1931 in 1941 velika stavba v lasti zakoncev Antona in Matilde Mally z gostinskim prostorom, letoviškimi sobami, lastniškim družinskim stanovanjem, najemniškimi stanovanji, najemniško zdravniško ordinacijo in najemniškimi poslovnimi prostori.

Med 1941 in 1945 velika stavba v lasti zakoncev Antona in Matilde Mally, okupirana s strani nacistične Nemčije po napadu na kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941, v uporabi za potrebe nemške tajne državne policije Gestapo, nemške žandarmerije, novooblikovane občine Rosshof (Konjišče na Apaškem polju) in šole Hauptschule für Jungen in Obermureck – štirirazredne drugostopenjske osnovne šole za dečke v starosti od 10 do 14 let z internatom.

Med 1946 in 1948 velika stavba, ki je od zaplembe Antonu Mallyu 5. 2. 1946 v korist Federativne ljudske republike Jugoslavije do polovice v lasti Federativne ljudske republike Jugoslavije, v drugi polovici pa do zaplembe 30. 4. 1948 v lasti Matilde Mally. Od takrat je v celoti v lasti Federativne ljudske republike Jugoslavije in ima status tako imenovanega Splošnega ljudskega premoženja. Do 13. 1. 1946 je v njej prebivališče družine Mally z gostiščem Matilde Mally, nato pa prostori za jugoslovanske vojake, ki so stražili državno mejo, gostilna in več stanovanj. Leta 1947 je grad v upravljanje prevzelo Ministrstvo za socialno skrbstvo Ljudske republike Slovenije.

Med 1949 in 1956 tako imenovani Dom onemoglih Trate, v katerem je nameščenih 130 do 150 ljudi in ki spada pod upravo Ministrstva za socialno skrbstvo Ljudske republike Slovenije.

Med 1956 in 2004 enota Zavoda za duševno in živčno bolne Hrastovec – Trate, sedanjega Socialno varstvenega zavoda Hrastovec oziroma sprva Doma za duševno defektne Hrastovec.

Med 2004 in 2013 izpraznjena stavba v lasti Republike Slovenije, ki ni več redno vzdrževana in ki deloma služi kot skladišče Socialno varstvenega zavoda Hrastovec.

Od 2013 Muzej norosti Trate v stavbi, ki je v lasti Republike Slovenije in ki jo nominalno upravlja Socialno varstveni zavod Hrastovec.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Zasebna rezidenca
  • Gostinski objekt
  • Socialno-varstveni zavod

Današnja namembnost

  • Muzej

Lastniki

Med okoli 1140 in okoli 1172 Burkhard s Cmureka

Med okoli 1172 in okoli 1197 Rajnbert I. s Cmureka

Med okoli 1197 in okoli 1240 Rajnbert II. s Cmureka

Med 1240 in okoli 1275 Elizabeta s Cmureka in njen mož Herman II. s Kranichsberga

Med okoli 1275 in okoli 1288 Seifrid IV. s Kranichsberga († 1288), Rajnpert II. s Kranichsberga († okoli 1283), Henrik III. s Kranichsberga († okoli 1280) in Henrik II. s Kranichsberga

Med okoli 1288 in 1299 Seifrid V. s Kranichsberga in Diemuta s Kranichsberga, poročena s Friderikom s Kunšperka

Med 1299 in 1326 Seifrid V. s Kranichsberga

Med 1326 in 1338 Herman VIII. s Kranichsberga, Henrik V. s Kranichsberga in Seifrid VII. s Kranichsberga († 1337)

Med 1338 in 1363 Herman VIII. s Kranichsberga

Med 1363 in okoli 1381 Herman X. s Kranichsberga († okoli 1370), Henrik VI. s Kranichsberga in Jurij s Kranichsberga († pred 1381)

Po 1381 in do 1386 Henrik VI. s Kranichsberga

Med 1386 in 1401 Herman II. grof Celjski in Viljem grof Celjski († 1392)

Med 1401 in 1414 Janez II. Stubenberg

Med 1414 in 1444 Wulfing X. Stubenberg

Med 1444 in 1462 Oton Stubenberg († 1453) in Janez III. Stubenberg

Med 1463 in 1510 Wolfgang (Wulfing) XI. Stubenberg

Med 1510 in 1556 Janez V. Stubenberg († pred 1529) in Wolfgang XII. Stubenberg

Med 1556 in 1559 Janez VI. Stubenberg

Med 1559 in 1592 Wolfgang XIII. Stubenberg

Med 1592 in 1627 Jurij III. Stubenberg (skrbnik gradu že od leta 1587)

Med 1627 in 1668 Wolfgang XVI. Stubenberg

Med 1668 in 1676 Wolfgang XVII. grof Stubenberg

Med 1676 in 1703 Jurij V. grof Stubenberg

Med 1703 in 1723 Leopold II. Stubenberg († 1708) in Karel I. grof Stubenberg

Med 1723 in 1736 Karel II. grof Stubenberg

Med 1736 in 1753 Janez VIII. grof Stubenberg

Med 1753 in 1803 Vencelj grof Stubenberg, Franc I. grof Stubenberg († 1796) in Sigmund grof Stubenberg († po 1791)

Med 1803 in 1811 Franc II. grof Stubenberg

Med 1811 in 1824 Jožef grof Stubenberg

Med 1824 in 1839 Feliks grof Stubenberg († 1830) in Leopold V. grof Stubenberg.

Med 1839 in 1896 Jožef Feliks grof Stubenberg

1896 Wolfgang XX. grof Stubenberg

Med 1896 in 1931 Jožef (Maria Joseph Eduard) grof Stubenberg

Med 1931 in 1946/1948 Anton Mally in Matilda Mally, rojena Pahernik (Anton Mally je bil oskrbnik gradu že pred letom 1904 in do leta 1931)

Med 1946/1948 in 1963 Federativna ljudska republika Jugoslavija

Med 1963 in 1991 Socialistična federativna republika Jugoslavija

Od 1991 Republika Slovenija

Grad Cmurek s kaščo, pristavo in brodom čez Muro na upodobitvi Matthäusa Meriana starejšega iz okoli leta 1650 (Zbirka Muzeja norosti, Trate)

Grad Cmurek v J. G. Vischer, Topographia ducatus Stiriae, Grätz 1681 (Zbirka Muzeja norosti, Trate)

Grad Cmurek z mostom čez Muro na kolorirani litografski upodobitvi Josepha Kuwassega iz okoli leta 1845 (Zbirka Muzeja norosti, Trate)

Pogled na grad Cmurek iz zraka z zahodne strani (©Muzej norosti, Trate)

Pogled na grad Cmurek iz zraka z jugovzhodne strani (©Muzej norosti, Trate)

Pogled na grad Cmurek s severozahodne strani, z območja Republike Avstrije (©Muzej norosti, Trate)

Pogled na južno stran gradu z lokacijo nekdanjega visokega stolpa (©Muzej norosti, Trate)

Struktura kamnite romanske zidave iz 12. stoletja na severni fasadi gradu (©Muzej norosti, Trate)

Glavni grajski portal iz leta 1628 (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Grb rodovine Stubenberg na glavnem portalu gradu Cmurek iz leta 1628 (©Muzej norosti, Trate)

Luneta romanskega glavnega grajskega portala (©Muzej norosti, Trate)

Ostanek romanskega bergfrida in z rozetami in triglifi poudarjeni kamniti okenski okvirji renesančne zahodne grajske dvorane na severnem delu drugega nadstropja zahodne fasade grajskega jedra (©Muzej norosti, Trate)

Renesančni glavni portal grajskega jedra (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Romanski relief z oboroženim človekom, ki ga požira zmaj (©Muzej norosti, Trate)

Pogled na severno stran arkadiranega notranjega grajskega dvorišča (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Pogled proti jugozahodnemu delu notranjega grajskega dvorišča s škrbino na lokaciji nekdanjega visokega grajskega stolpa (©Muzej norosti, Trate)

Zahodni arkadni hodnik v prvem nadstropju grajskega jedra (©Muzej norosti, Trate)

Kamniti ščitek z vklesano letnico 1532 na dvojnem portalu ob severovzhodnem kotu dvorišča (©Muzej norosti, Trate)

Lutrovska kapela v kletnem pritličju vzhodnega grajskega trakta (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Pogled na zahodno renesančno dvorano (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Pogled na južni del salona oziroma t. i. ženske sobane ali biserne sobane v severovzhodnem delu drugega nadstropja (©Muzej norosti, Trate)

Cmurek castle, Trate, Zgornja Velka, Slovenija

Risarski poskus rekonstrukcije podobe gradu Cmurek v 12. stoletju (Risal: Igor Sapač)

Risarski poskus rekonstrukcije podobe gradu Cmurek sredi 13. stoletja (Risal: Igor Sapač)

Risarski poskus rekonstrukcije podobe gradu Cmurek v 15. stoletju (Risal: Igor Sapač)

Risarski poskus rekonstrukcije podobe gradu Cmurek leta 1544 (Risal: Igor Sapač)

Risarski poskus rekonstrukcije podobe gradu Cmurek okoli leta 1650 (Risal: Igor Sapač)

Risarski poskus rekonstrukcije podobe gradu Cmurek med letoma 1700 in 1950 (Risal: Igor Sapač)

Poskus digitalne tridimenzionalne rekonstrukcije podobe gradu Cmurek v 12. stoletju. Izdelali Ivana Banfić, Ana Mutvar in Igor Sapač

Poskus digitalne tridimenzionalne rekonstrukcije podobe gradu Cmurek v 13. stoletju. Izdelala Rok Peternel in Igor Sapač

Poskus digitalne tridimenzionalne rekonstrukcije podobe gradu Cmurek v 17. stoletju. Izdelali Matic Bogolin, Grega Pečolar in Igor Sapač

Poskus digitalne tridimenzionalne rekonstrukcije podobe gradu Cmurek v 17. stoletju. Izdelali Matic Bogolin, Grega Pečolar in Igor Sapač

Literatura

Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Maribor, Trate – Grad Cmurek (EŠD 69)

Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, INDOK center, fototeka

Gottfried ALLMER, Schloss Gutenberg, Gemeinde Gutenberg an der Raabklamm, Gutenberg an der Raabklamm 2002, str. 49–58.

Robert BARAVALLE, Steirische Burgen und Schlösser. Band 1, Graz 1936.

Martin BELE, Rodbina Trušenjskih. Kronika, 59/1, 2011, str. 5–34.

Hans BERLISG, Anton Mally, »letzter Besitzer« von Schloss Obermureck, Der Untersteirer, 54/4, 2021, str. 16.

Pavle BLAZNIK, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500. I. knjiga, Maribor 1986.

Walter BRUNNER, Alte steirische Ansichten. Handzeichnungen (vor 1656) für Kupferstiche von Matthäus Merian d. Ä., Blätter für Heimatkunde, 84/3, 2010, str. 77–90.

Emilijan CEVC, Srednjeveška plastika na Slovenskem. Od začetkov do zadnje četrtine 15. stoletja, Ljubljana 1963.

Jože CURK, Cmurek, Varstvo spomenikov, 8, 1960/1961, str. 102.

Jože CURK, Delež italijanskih gradbenikov na Štajerskem v XVI. in XVII. stoletju, Zbornik za umetnostno zgodovino, nova vrsta VII, 1965, str. 37–72.

Jože CURK, Gornja Radgona in okolica, Maribor 1989 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov 167).

Die Mariahilf–Kapelle auf dem Einsiedlberg bei Mureck (Aus der hiesigen Pfarrchronik), Beilage zu Nr. 8 des »Kathol. Wahrheitsfreundes«, Graz, 22. Februar 1860, str. 69–70.

Die Pfarrkirche Mureck. Geschichte – Architektur – Kunst (ur. Heimo Kaindl, Franz Kügerl), Graz 2000.

Ludwig FREIDINGER, Die Herren von Kranichberg und ihre Beziehungen zur Steiermark. Teil 2: 1278 bis 1386, Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark, 96, 2005, str. 83–143.

Ivan JAKIČ, Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine. Ljubljana 1997.

Josef Andreas JANISCH, Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark. II. Band, Graz 1885.

Joseph Franz KAISER, Litografirane podobe slovenještajerskih mest, trgov in dvorcev. Stara Kaiserjeva suita 1824–1833, Maribor 1999.

Georg KODOLITSCH, Mureck. Kunstgeschichtlicher Stadtführer. Graz 1976 (Kunstdenkmäler der Steiermark; 4).

Rochus KOHLBACH, Steirische Baumeister. Tausendundein Werkmann. Graz 1961.

Dušan KOS, Vitez in grad. Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljubljana 2005.

Miha KOSI, Grajska politika – primer grofov Celjskih, Kronika, 60/3, 2012, str. 465–494.

Tone KUNTNER, Cmurek, Ljubljana 1998.

Kulturni spomeniki v Sloveniji. Spomeniki prve kategorije, Ljubljana 1974.

Felix KREISLER, Damals in Mureck, Mureck 2002.

Krajevni leksikon Slovenije. IV. knjiga (ur. Roman Savnik), Ljubljana 1980.

Otto LAMPRECHT, Mureck und die Stubenberger, Blätter für Heimatkunde, 8, 1930, str. 97–102.

Otto LAMPRECHT, Die Burgherrschaft Mureck, Landesfürst und Adel in Steiermark während des Mittelalters. 2. Teil. Die Stubenberger, ihre Zweige, ihr Besitz und ihre bedeutendsten Dienstmannen, Graz 1955, str. 295–311.

Johann LOSERTH, Aus der steiermärkischen Herrenwelt des 16. Jahrhunderts. Wolf Herr von Stubenberg als Volkswirt und Erzieher, Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark, 6, 1908, str. 1–26.

Johann LOSERTH, Geschichte des Altsteirischen Herren- und Grafenhauses Stubenberg, Graz-Leipzig 1911.

Gabriel MAJCEN, Kamenita izbokla podoba zmaja v zidu cmureškega gradu, Časopis za zgodovino in narodopisje, 2/3–4, 1905, str. 152–154.

Rajko MURŠIČ, Trate vaše in naše mladosti. Zgodba o mladinskem in rock klubu, Ceršak 2000.

O skupnosti in dezinstitucionalizaciji onkraj obstoječih vrtov in vrtičkov. Zbornik Muzeja norosti 2022, (ur. Sonja Bezjak), Trate 2022.

Mija OTER GORENČIČ, Cmureški relief zmaja, ki požira človeka, Acta historiae artis Slovenica, 13, 2008, str. 5–18.

Tone PARTLJIČ, Sergej Kapralov, Mariborske osebnosti, Ljubljana 2018, str. 53–59.

Hans PIRCHEGGER, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, München 1962.

Mojca PIŠEK, Muzej norosti. Tudi norost je dragocena dediščina, Dnevnik, 20. junij 2015 (https://www.dnevnik.si/1042715431).

Erich POCHLATKO, Schloss Obermureck. Eine neue Erziehungsanstalt der Untersteiermark, Marburger Zeitung, 8/156–157, 5.–6. 6. 1943, str. 5.

Fritz POPELKA, Die Landesaufnahme Innerösterreichs von Johannes Clobucciarich 1601–1605, Graz 1924.

Carl REICHERT, Einst und jetzt. Steiermark’s Schlösser, Burgruinen, Städte Märkte u. Klöster. Band 1, Graz 1861/1863.

Milan SAGADIN, Plastika s pleteninasto ornamentiko v Sloveniji, Koper 1977.

Hans von der SANN, Sagen aus der grünen Mark, Graz 1911.

Igor SAPAČ, Grad Cmurek. Zgodovina in arhitektura, Signal/Znak, 2015/2016, str. 165–183.

Igor SAPAČ, Grad Cmurek, Ljubljana 2023 (Umetnine v žepu, 27).

Miran SATTLER, France STELE, Stare slovenske lipe, Celje 1973.

Franz Josef SCHOBER, Dr. Sergej Kapralov. Arzt auf Schloss Novi Kinek/Neukhünegg, Archäologie im Raume Feldbach. Feldbacher Beiträge zur Heimatkunde der Südoststeiermark, 8, Feldbach 2001, str. 129–140.

Steiermark (ur. Kurt Woisetschläger), Wien 1982 (Dehio-Handbuch. Die Kunstdenkmäler).

Ivan STOPAR, Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1977.

Ivan STOPAR, Gradovi na Slovenskem, Ljubljana 1986.

Ivan STOPAR, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Prva knjiga. Območje Maribora in Ptuja, Ljubljana 1990 (Grajske stavbe 1).

Ivan STOPAR, Vojak, potepuh in vedutist Friedrich Bernhard Werner Silesius, Ljubljana 1990.

Ivan STOPAR, Podoba Slovenije v obdobju narodnega prebujenja, Maribor-Ljubljana 2016.

Ivan STOPAR, Arhitektura predromanike in romanike v Sloveniji, Ljubljana 2017.

Nace ŠUMI, Arhitektura XVI. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1966.

Nace ŠUMI, Arhitektura 16. stoletja na Slovenskem. Obdobje renesanse, Ljubljana, 1997.

Marij TANCER, Cmureški grad. Od ustanovitve do leta 1945, Sladkogorčan, 2/2–3, 1971, str. 10, 26–27.

Marij TANCER, Grad na Tratah po letu 1945, Sladkogorčan, 2/1, 1971, str. 22–23.

Polona VIDMAR, Topografski oris umetnostnozgodovinskih spomenikov v občini Šentilj, Zbornik občine Šentilj skozi čas, Šentilj 2013, str. 20–33.

Polona VIDMAR, Two double portraits of Habsburg family members from Cmurek Castle, Živeti v Evropi. Living in Europe. Museoeurope. The collected volume of the symposium 14.–15. 10. 2021, Maribor 2021, str. 129–139 (https://museum-mb.si/wp-content/uploads/2017/02/MuseoEurope_2021_online.pdf).

Georg Matthäus VISCHER, Topographia Ducatus Stiriae. Izbor. Faksimilirana izdaja listov s slovenskimi motivi, Maribor 2006.

Andreja VOLAVŠEK, Cmurek, grad, Zavod za spomeniško varstvo Maribor. Poročilo o delu v letu 1986, Maribor 1986, str. 26.

Sergej VRIŠER, Cmurek, Varstvo spomenikov, 7, 1958/1959, str. 134.

Hans WUTSCHNIG, Steirische Städte und Märkte im Reisebilderbuch eines Schlesiers (1710–1714), Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark, 48, 1957, str. 187–215.

Marijan ZADNIKAR, Cmurek, Varstvo spomenikov, 5, 1953/1954 (1955), str. 142–143.

Marijan ZADNIKAR, Portal s pleteninasto ornamentiko na Cmureškem gradu, Zbornik za umetnostno zgodovino, nova vrsta 3, 1955, str. 147–160.

Marijan ZADNIKAR, Romanska arhitektura na Slovenskem, Ljubljana 1959.

Marijan ZADNIKAR, Umetnostni spomeniki v Pomurju, Murska Sobota 1960.

Marijan ZADNIKAR, Romanska umetnost, Ljubljana 1970.

Marijan ZADNIKAR, Z mojih poti. Spomini slovenskega umetnostnega zgodovinarja in konservatorja, Ljubljana 1991.

Marijan ZADNIKAR, Preden odidem. Dva ducata izbranih del iz štirih desetletij, Ljubljana 1998.

Marijan ZADNIKAR, Ivan STOPAR, Romanska arhitektura na Slovenskem. Katalog razstave Arhitekturnega muzeja Ljubljana, Ljubljana 1988.

Joseph ZAHN, Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark. Band 1. 798–1192, Graz 1875.

Aleš ZELENKO, Rupnikova linija. Boj za severno fronto. 1. knjiga. Nastanek in gradnja 1938–1940, Maribor 2023.

O PORTALU

Plemiška dediščina na Slovenskem

Na portalu Plemiška dediščina na Slovenskem so predstavljeni izbrani rezultati raziskovalnega projekta Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, translokacije in reinterpretacije (ARRS, J6-1810).

Plemiška dediščina na Slovenskem

Projekt je podprla

Partnerji